Iz nekoliko prezrelih banan, ki jih noben noče jesti, ni možno speči le bananinega kruha, ampak tudi okusne čokoladne muffine. Prav zaradi zrelih in sladkih banan pa ne potrebujemo veliko dodatnega sladkorja ali skoraj nič, in si jih lahko privoščimo brez slabe vesti. Kot vsi muffini, so slednji narejeni hitro in brez, da bi vložili nekaj posebno veliko truda. Skoraj da vržeš sestavine skupaj, nadevaš modelčke in daš peči. V pol ure imaš slasten in razmeroma zdrav posladek za goste ali zase za h kavici. Načeloma bi si jih lahko privoščil tudi kot za "take away breakfast," saj nas bo pirina moka v njih nasitila do malice/kosila. Pravzaprav kar sami razlogi, da takoj vzamemo metlico in posodo v roko ter se jih lotimo - sploh, če se nam tam v kotu, v posodi s sadjem, valja kakšna prezrela banana ali dve ;)

Nekoliko prezrelih banan se je vedno najlažje znebiti, če spečeš bananin kruh - banan ne vržeš stran, vendar pripraviš okusno sladico, prigrizek ali zajtrk. Včasih nehote pozabiš na tisti par banan v hladilniku ali med preostalim sadjem, ker vedno zobaš ravno nekaj drugega ali ti preprosto ne pašejo in prej ali slej postanejo pikaste, nato črne. Sama nikoli nisem marala tistih še zelenih banan, ker niso ne sladke niti nimajo nobenega posebnega okusa. Raje imam že nekoliko zrele, ko od sebe dajo tisti njihov poln okus. Nedvomno jih pri nas porabljamo skoraj na dnevni bazi - če ne same, pa v smootijih, poleg palačink ali med kosmiči. Včasih pa pač ostanejo, če je nekoliko črna na nekaterih delih, ker je bila morebiti samo malo udarjena, pa se je tako noben noče dotakniti. Če imam le čas, se spravim speči bananin kruh. Je preprost, okusen in sladek - v kombinaciji z domačo jagodno chia marmelado pa naravnost slasten. :)

Tako kot vsakemu, se tudi meni ne da velikokrat nekaj posebnega pripravljati za zajtrk, ker se mu mudi, sem nenaspana ali preprosto nimam volje po kakšnih fensi palačinkah. :) Sicer jih rada naredim in še raje pojem :D ampak roko na srce - priprava in sama peka znata vzeti kar nekaj časa in stanja pred štedilnikom, kar se ti včasih pač ne ljubi. Pika. :) Takrat si pripravim kosmiče, toast ali kakšno pečeno jajce na oko. Si pa kdaj kljub brezvolju pripravim jajce na oko nekoliko drugače - pečeno v pečici. 

Že od kar pomnim, je stara mama pekla najboljše medenjake. Bili so mehki, slastni in kar stopili so se v ustih. Vsak pa je vseboval še polovičko oreha, ki je dal tisto piko na i temu slastnemu piškotu. Nikoli in nikjer drugje nisem jedla boljših - ali so bili pretrdi, presladki in na sploh se niso znali primerjati s temi, ki sem jih bila vajena od doma. Seveda pa je samo stara mama znala narediti te krasne piškote, nikomur drugemu niso uspeli tako kot bi morali. Saj veste, ko ti starejši ljudje dajo recept - "sem dala nekaj medu, pa par jajc pa nekaj moke itd." :D  in tebi to prav nič ne pomaga, da bi piškoti uspeli. Nekoč pa je mami le uspelo dobiti neke vrste napisan recept, zato sedaj tudi v naši kuhinji diši po čudovitih medenjakih, ki prav spominjajo na praznične dni. Predvsem pa me spomni še na tiste otroške in brezskrbne dni, ko en pojeden piškot nikakor ni bil dovolj in sem vedno prosjačila za še in še. :)

Saj vem, spet še en recept za palačinke. Žal si ne morem pomagati, če so pa dobre. :) Še posebno te na ameriški način, ki so puhaste in polne okusa ter jih lahko postrežeš ravno s čimer koli. In z njimi lahko postrežeš zjutraj svojega dragega ali drago, ko mu jih prineseš za zajtrk v posteljo. Sem prepričana, da ne bo imel/a nič proti. ;)

Kuskus si vedno rada pripravim, ko se mi mudi ali se mi ne da posebno veliko časa vlagati v kosilo. Včasih pač preprosto ni tiste prave volje ali ideje kaj jesti, nekaj pa seveda moraš. In če že podležem lenobi ter raje v hladilniku poiščem kakšen quick fix, sem čez dobro uro že spet lačna in na koncu bi bilo bolje si nekaj skuhati. Kuskus za pripravo ne bi mogel biti bolj enostaven kot je - zavreš vodo, streseš notri, pokriješ in voila - pripravljen je! :) 

Recept za tele okusne rožičeve muffine sem sama sestavila po že objavljenem receptu Pirini muffini s sadjem in moram reči, da mi je naloga dobro uspela. Da sem se sploh lotila brezglutenskih muffinov, je bil kriv prijatelj s celiakijo, kateremu sem enkrat obljubila, da mu bom nekaj spekla, ker se po njegovo vedno hvalim s kakšnimi dobrotami. :D Žal sem se v zadnjem trenutku spomnila na svojo obljubo in si nisem predhodno kupila brezglutenske moke, nisem pa želela pojesti obljube. Med brskanjem po kuhinji, če sploh imam kaj takšnega doma, sem naletela na rožičevo moko, ki sem jo enkrat kupila za rožičevo pecivo in ga nikoli spekla ter ugotovila, da bi jo v kombinaciji z orehi (ki jih imamo skoraj vedno doma za orehovo potico ali medenjake) lahko uporabila za muffine. Preoblikovala sem kar moj recept za muffine "ki vedno uspejo," s tem da sem pirino moko nadomestila z rožičevo in pridala mlete orehe ter kakav v prahu. Muffini ne pridejo tako kompaktni kot iz navadne moke, so bolj rahli in odlično dišijo. Zaradi njihovih sestavin pa se mi zdijo odličen jesenski posladek. :)